Dogajanje v Franciji je bilo živo nasprotje rigidnih uličnih povork, na katerih se v imenu pravičnosti, tolerance ali pač komunizma, anarhizma in drugih anemičnih ideologij zbere po nekaj deset/sto posameznikov, ki jih med seboj povezuje komaj kaj več od skupnega vpitja preživetih sloganov.
Kolektivni upor mladih emigrantov je pokazal, da se ne zanašajo in niti ne potrebujejo verbalne podpore svojih buržujskih vrstnikov. Oni so družbeni razred brez prihodnosti in to tudi vedo.