Je mogoče zato človek, ki raje vidi, da so mu živali »zveste«, osla za njegovo pokončnost »nagradil« s toliko ljudskimi reki, da beseda osel tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne pomeni nič lepega? »Omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari.« Ali ekspresivno: »Za hrbtom mu je kazal osle ‐ imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; kjer osel leži, dlako pusti ‐ nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered.«