»Nekako tako,« ni bil popolnoma prepričan Joško. Je mogoče zato človek, ki raje vidi, da so mu živali »zveste«, osla za njegovo pokončnost »nagradil« s toliko ljudskimi reki, da beseda osel tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne pomeni nič lepega? »Omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari.«