Vendar dobrotnike razumem. Lepo je biti dobrodelen, to človeka tako rekoč notranje bogati, nekako duhovno rasteš, se osebnostno razvijaš, še posebej takole v poznih večernih urah v izbrani družbi, ko ti brbončice boža primerno ohlajeno vino, kolena primerno ogreta ženska, ušesa pa glasba vrhunske glasbenice, ki mora na odru odslužiti klavir, ki so ga kupili dobrodelneži, in v tistem trenutku ni več umetnica, ampak animir dama.)
»Človek je naše največje bogastvo, še dobro, da je tako poceni!« je rekel naš najboljši aforist.