Vse več ljudi se je začelo identificirati s Christianio, in sredi osemdesetih je danska vlada tudi sama prvič prepoznala Christianio kot pomemben socialni eksperiment. Ko je njenim prebivalcem sredi devetdesetih uspelo vzpostaviti dialog še z obrambnim ministrstvom, ki je lastnik prostora, so začeli plačevati davke, elektriko in vodo. Pozneje je bil sprejet celo poseben zakon, ki je sicer prepoznal obrambno ministrstvo kot nespornega lastnika barak, a kljub temu omogočil nemoteno delovanje skvota.