Povedano drugače, čustvo zaupanja, izraženo z zaupljivostjo in presojo, da je nekdo vreden zaupanja, je retorično, ker je odvisno od vrste spreminjajočih se družbenih odnosov. To je izziv za strokovnjake za možgane, ki jih zanima evolucijska teorija: če vzrok niso poškodovani možgani, zakaj pride do katastrofalno zmotne presoje, kot denimo v Nemčiji leta 1933, ko je velika večina ljudi verjela, da je Adolf Hitler vreden zaupanja, Židje pa ne? Predsodke, ki temeljijo na prilagoditvi, je razmeroma preprosto pojasniti kot plitkost evolucijske biologije (večje možnosti za preživetje in tako naprej), medtem ko za napako pri prilagajanju to ne velja.