Tako je 25. novembra 1980 v nabito polni sodni dvorani Temeljnega sodišča v Kranju oznanil Anton Žitko, predsednik velikega senata, in obenem poudaril, “da smrtna kazen ni znak maščevanja, temveč dokaz, da je naša družba pripravljena seči tudi po najstrožji kazni, če je to potrebno, da obvaruje svoje ljudi.” Tedaj 32-letnemu Metodu Trobcu je bilo vseeno, kaj pomeni smrtna kazen, maščevanje družbe ali samozaščitni ukrep družbe ‐ ob izreku smrtne kazni ni namreč niti trznil. Ali kot so tedaj poročali opazovalci: njegova reakcija na izrek smrtne kazni je bila “nevidna”.