Nikoli, ampak res nikoli nisem hotela pisati o politiki. Takrat, ko je začela razpadati Jugoslavija, sem se ukvarjala z najstniškimi darkerskimi zablodami in kosovski rudarji ter sendviči iz Cankarjevega doma so se mi zdeli tako daleč, kot so sedaj tisti pod zemljo ujeti kitajski knapovski reveži in kamut. Nečimrnost zgodnje intelektualne faze mi je sicer narekovala, da sem prebirala novice in bila na tekočem z dogajanjem, a kaj, ko je bilo v mojih zblojenih možganih premalo prostora za analitično refleksijo Kafkovih del plus aktivistično delovanje v smislu rešitve jugoslovanske krize.