No, ampak Jalušićeva spet naredi iz tega, po njenem interpretiranega pomena mojega vzklika svojo zgodbo, češ da zahtevam od nje nekakšna posebna politična ali kakšna pooblastila in mi pripiše očitek »domnevne nelegitimnosti« njenega pisanja - o čemer v mojem pisanju ni bilo govora! Namesto, da bi kaj rekla o dejanski žaljivosti svojega pisanja, ga razloži takole: »Vsa moja nesramnost, nespoštljivost in žaljivost je v tem, da mislim drugače, da sta moj politični spomin in moja perspektiva drugačna kot tista, ki ju ima Spomenka Hribar.« To, da Jalušićeva ali kdor koli misli drugače, zame ni sporno!