V ospredju pa ni ‐ kakor se pogosto zdi ‐ vprašanje nekakšnih »možnosti nasploh« (služba, stanovanje, dohodek itd.), ampak vprašanje, kakšna vrsta možnosti se odpira. Ali takšna, ki omogoča umestitev novih generacij kot sposobnih začenjati nekaj novega v političnem smislu ali pa takšna, ki jih bo vzpostavila kot uspešne, pridne idiote v izvirnem pomenu besede, torej nemisleče in nedelujoče sužnje ekonomske globalizacije in jih izučila in vzgojila v tej funkciji. Ta dimenzija implicitno nastopa predvsem v neštetih razpravah o vlogi vzgoje in izobraževanja in reformah na vseh nivojih, ki smo jih bili priče v zadnjih nekaj letih v Sloveniji.