Usodno je postalo, ko zveza jugoslovanskih komunistov ni več delovala kot kraj, kjer bi prijateljskem krogu reševali politične probleme in družno iskali skupna stališča. Evidenten velikosrbski nacionalizem sam po sebi ni bil usoden, dokler se Milošević najprej ni uprl, da bi bil kot srbski voditelj poslušen jugoslovanskemu partijskemu vrhu, potem pa znotraj CK ZKJ