Podobno tudi v časopisnem ali televizijskem oglasu ljudje običajno zaznajo glavno podobo, sekundarnih pa že ne več ‐ kar pa so delčki informacij, ki si jih oglaševalci obupno prizadevajo posredovati porabniku.
Raymonodva poudarja, da oglaševalci vedno znova pozabijo, kako hitro možgani izgubijo rdečo nit, čeprav je to tako očitno. Dobro se zavedajo, da sta čas in prostor za posredovanje sporočila vse bolj pičla, a na to so se odzvali tako, da so v oglase stlačili še več podatkov.