Stupica je nekoč hotel postaviti Pygmaliona na oder, a mu je režiser pobegnil, ker se je ustrašil projekta. Stopil je k meni in mi kratko rekel: »Če znaš igrati Pygmaliona, ga boš znal tudi režirati!« Ko sem začutil, da sem postal mojster igre ‐ to je bilo leta 1970 ‐, sem se igral, ko sem užival v igri, našel sem dobro tolmačenje teksta, Higgins ni bil samo profesor fonetike, kot ga navadno igrajo, ampak je bil umetniška duša, ki jo je vse zanimalo: bil je hkrati muzikant, pisatelj, kritik, tako sem si ga predstavljal in ga igral.