Že nekaj sezon pred liechtensteinsko-hrvaškim prihodom v Ljubljano so bili namreč dolgovi Uniona Olimpije več kot 800 milijonov tolarjev. Kljub temu da takrat ni bilo težav z denarjem, ker so bili sponzorji pač veliko bolj radodarni in ker so pristajali na praktično vse zahteve trojca Sagadin-Lorbek-Lisac. Prvi je bil trener, hkrati pa tudi nekakšen športni direktor, ki je sam odločal o tem, kdo bo pri Olimpiji igral in kdo ne bo.