Le videti je bilo vse skupaj, vsaj v Šilovu, kot še en Unmikov projekt, ki je namenjen le sam sebi. Še več, ob odlični igri igralcev in obnovitvi zgodb se je zdelo, kakor da se je sovraštvo do nasprotne strani še močneje (če je to sploh mogoče) zasidralo v teh ljudeh.
Med gledališko igro in po njej ni bilo niti namiga na spravo.