Tam zgoraj pred eno od hišk pa vsako soboto in nedeljo na klopici dežura neka starka, prisodil bi ji takole nekako sto dvajset let, čeprav sem izvedel, da je pravzaprav tri ali štiri desetletja mlajša. Jaz pa si med sprehodom privoščim lagoden počitek pri neki kmetiji odprtih vrat, sedem za mizo na dvorišču, le kakih dvajset metrov od omenjene starke, in ob srkanju hladnega piva čakam na naslednje dejanje sicer celodnevne predstave. Čeprav starka ne kaže kakšnih razvidnih znakov življenja, pozoren opazovalec vendarle zapazi, da ji drobne ptičje oči z nenavadno ostro hudobijo in pozornostjo kar švigajo po s sadnim drevjem porasli planjavi pod vasjo.