Priznati pa moram, da doslej nisem srečal še nikogar, ki bi znal besedico »bedak« izgovoriti bolj doživeto, saj je v njej trepetal cel spekter čustev, od neizmernega zaničevanja, gnusa, prezira ter celo žalosti. No, že čez nekaj trenutkov pa so se iz tiste zadnje čumnate pričele razlegati klasične operne arije, ki jih je vztrajno in z veliko strastjo rjovel nek krepko počen glas.
Potem je pa tipček enkrat kar izginil, nenadoma si v krčmi, ob tretjem ali četrtem pivu, občutil, da pravzaprav nekaj manjka, kot da bi tam na hladilniku za šankom umanjkala kakšna zanimiva nalepka ali nekaj takega.