Njegova pot v politiko je bila značilno škotska: trnova in burna. V Westminster je prišel leta 1974 in zaslovel kot dober razpravljavec, a tudi kot samovoljen in neolikan politik.
Čeprav se je nenehno vzpenjal, od ministra za zdravje v senci leta 1989 do zunanjega ministra v senci leta 1994 (ko je zaradi Scottovega poročila o orožju, namenjenega Iraku, zmasakriral vlado Johna Majorja), je bil vedno nekakšen avtsajder.