Najmanj, kar lahko ob predlogu predvidene kvote (30 odstotkov) »slovenske glasbe« v radijskih programih v osnutku predloga zakona o medijih očitamo tvorcu, ministrstvu za kulturo, je, da priročno prikraja »evropski« strah pred »globalno«, najraje ameriško »glasbeno grožnjo«. Hiti v brambovski objem razkričane nacionalne indentitete, katere izraz naj bi bila tudi »slovenska« glasba. Na roko mu grejo direktive in ohlapne smernice »skupne« evropske kulturne politike po letih deregulacije na področju medijev, ki se kozmetično vnovič obračajo z delno regulacijo, ki jo pač vsaka država diskrecijsko pelje sama.