»Minister, pojdi in ne greši več« zveni ne le pokroviteljsko, temveč se postavlja v funkcijo gledalca, tj. državljana, ki je menda ministru že odpustil ali pa bi moral, ker ona tako misli. Kakšen žanr pa je to, svetopisemsko žuganje ali božanje kot novinarski nesebični korektiv političnim kiksom?
Sklep: se lahko bojimo, da novinarka Rosvita Pesek že odlično demonstrira, kako bo izgledal program po oktroiranem Zakonu o RTV, ki ga vsiljuje desnica?