Še huje, za direktorja FBI-ja je imenoval outsiderja, Patricka Graya, namestnika pravosodnega ministra. FBI, poln resentimenta, je začel pokati ‐ in Felt, ki si je bil z Grayem takoj v laseh, je začel kovati maščevanje: če je hotel postati direktor FBI-ja, se je moral znebiti Graya, ki pa se ga je lahko znebil le tako, da se je znebil Nixona. Položaj direktorja FBI-ja je bil preprosto preveč mamljiv, preveč usoden, preveč hipnotičen.