Edini način, da bi lahko ustregli tako prvim kot drugim, je, da se izbira prepusti posameznim državam. Če Velika Britanija denimo reče, da njen trg delovne sile ne potrebuje omejevalnih predpisov glede delovnega časa in zagotovljenega delovnega mesta, bi ji morali to omogočiti; če ima Francija raje večjo zaščito zaposlenih, bi morala imeti možnost to tudi uresničiti. Nobena stran torej ne bi smela drugi vsiljevati svoje politike.