Ne grem tako daleč kot budistični menihi v samostanih pod Himalajo. Spremljam svetovno in slovensko kulturo, politično, družbeno življenje, imam zelo intenziven stik s svojimi potomci, z večino od njih sorešujem njihove eksistencialne osebne probleme; in ker jih je devetnajst, vsak pa je svet zase, pomeni, da sem še zmerom sredi izkustveno in miselno angažiranega sveta. Ne sodelujem pa v kulturniško-politično-novinarskem svetu, ki postaja v postmoderni liberalni družbi oblast: mediokracija.