Mitja Ribičič se je rodil 19. maja 1919 v Trstu, malo pred začetkom druge svetovne vojne je v Ljubljani vpisal študij prava, v partijo se je vključil oktobra 1941 in leto pozneje kot partizan Ciril odšel na Štajersko, kjer je postal komisar Koroške grupe odredov. Še pred kapitulacijo Nemčije je odletel v Moskvo, poslušal predavanja na sovjetski akademiji NKVD in se na dan osvoboditve kot eden izmed pomočnikov načelnika slovenske Ozne, ki jo je vodil general Maček, vrnil v Ljubljano. Leta 1951 je postal javni tožilec, pozneje notranji minister, pa član slovenskega in jugoslovanskega centralnega komiteja partije in celo predsednik zvezne vlade SFRJ.