Po vojni je ilustriral literaturo. Kermauner je leta 1972 poudaril, da je slovenski film neuspešen in pomankljiv ravno zato, ker ni našel svojega filmskega jezika. “Tega pa ni mogel najti, ker si ga je sposojal v gledališču, a za gledališče vemo, da je bilo osrednja ustanova v dobi nacionalnega formiranja, da se je v njem prav posebno pazilo na odstopanja od norme in jih preganjalo.”