Zgodba je odličen primer, ker uredniki sami od sebe praktično nikoli ne pripovedujejo o političnih pritiskih. Konec koncev v starem partijskem režimu ni nikoli vrhovnik nacionalke, Dela ali Dnevnika javno spregovoril o direktivah, ki jim je moral slediti. Nelagoden psihološki položaj, zakaj, če urednik prizna, pade čudna luč nanj: zakaj je sploh sodeloval kot transmisija oblastnikov.