Za teorijo zarote vedno potrebuješ vladne organizacije, ki vnaprej vedo, da se bo zgodilo nekaj katastrofalnega, a tega namerno ne preprečijo. V »gori vnaprejšnjih svaril« so se sicer povsem splošna, rutinska svarila gnetla s tistimi, ki so omenjala islamske teroriste (potencialno maščevanje za obsodbo muslimanov, ki so leta 1993 izvedli bombni atentat na Svetovni trgovinski center), in onimi, ki so ‐ kot produkt posttravmatične psihoze ‐ nastala post festum, toda teorije zarote slovijo prav po tem, da se vedno šlepajo na kvantiteto, na neskončno kopičenje dokazov, na logorejo. Vedno skušajo narediti vtis.