Tudi zaradi tega jih večina obupa in pobegne. Še huje je tistim, ki eno leto čakajo, potem pa je njihova prošnja zavrnjena.« Namesto da bi se, medtem ko čakajo na rešitev prošnje, že začeli počasi asimilirati in integrirati v družbo, odrinjeni na rob mesta v bližino odpada, petnajst minut oddaljeni od avtobusne postaje negotovo zrejo v prihodnost.