Kar zadeva SČG, tam ne veš niti, kdo pije in kdo plača, kaj šele, da bi vedel, kako kdo govori. Po ustavi nečesa, kar so Dobrica Ćosić in njegovi imenovali ZRJ, je bil tamkajšnji uradni jezik srbski, pisava pa cirilica, v sami Srbiji pa je uradni jezik še dandanes srbohrvaški ‐ na vsesplošno zgražanje Vojislava Koštunice, Amfilohija Radovića in kurirčka Jovice. To pa zato, ker ima oblast tako polne roke dela, da nikakor ne utegne spremeniti Slobove ustave.