Le da slednjim ni več treba govoriti ekavsko (to je bil namreč njihov uradni jezik za časa različnih psihiatrov, zobozdravnikov in drugih skladiščnikov), ampak lahko govorijo ijekavsko, kot so od nekdaj govorili.
Čeprav Beograd in Zagreb bosanskega jezika ne priznavata, nimata nič proti »bošnjaškemu«, zato bosanščino v Sandžaku, delu Srbije, kjer živijo Bošnjaki, poučujejo pod tem imenom. Zaradi tega so seveda vsi sprti med seboj ‐ srbski nacionalisti se razburjajo, ker je Turkom to sploh dovoljeno, bošnjaški pa, ker so lokalni politiki sklenili kompromis s četniki.