Kaj naj bi to pomenilo, kdo je ta jezik govoril in kako se je to slišalo, se ne ve. Ob uradnih priložnostih so podložniki ‐ razen Slovencev ‐ uporabljali srbohrvaški jezik in pisali po t. i. Beličevem pravopisu iz leta 1923, v resničnem življenju pa so svoj jezik še naprej imenovali enako kot prej ‐ srbski oziroma hrvaški. Pisali pa so, kakor so vedeli in znali, torej s težavo.