Zaradi tega uredniki Enciklopedije Britannice še danes naivno verjamejo, da je Andrić pisal v tej tako imenovani srbohrvaščini.
V novosadskem dogovoru iz leta 1954 piše: »Ljudski jezik Srbov, Hrvatov in Črnogorcev je en sam jezik. Zato je tudi knjižni jezik, ki se je razvil iz njega na območju dveh glavnih središč, Beograda in Zagreba, enoten z dvema izgovoroma, ijekavskim in ekavskim.«