Krupickijevi bolniki po terapiji pogosto začutijo odpor do preteklega življenja in so odločeni, da ga bodo spremenili. Terapevt takšna čustva spodbuja z zvijačami; sredi terapije jih denimo prisili, da vohajo steklenico vodke, dokler se jim ne zagnusi in ta gnus jim pogosto ostane še dolgo po tistem, ko učinek ketamina že popusti. V eni od njegovih raziskav je 73 izmed 111 alkoholikov ostalo treznih vsaj leto dni po zdravljenju, medtem ko je to v kontrolni skupini uspelo le 24 odstotkom bolnikov.