Na njej stoji pet obtoženih, ki ves čas brijejo norce iz sodišča, tožilka, ki ji strežejo po življenju, anonimne priče, ki se samorazkrivajo ali pa sploh ne upajo nastopiti na procesu, da o razbitem novinarju, ki je, potem ko je videl, kako beseda v tej državi še zmeraj boli, novinarstvo obesil na klin in odšel v politiko, sploh ne govorimo. Kar ta scena pošilja v obtok, so čisto verjetne zgodbe o mogočnežih, ki so še zmeraj na svobodi in ki znajo enako dobro gospodariti s človeškim strahom kakor s kufri denarja. To, da se te zgodbe vrtinčijo v tem prostoru že štiri leta, bi nekega dne utegnilo pomeniti, da so resnične.