Tudi on zna biti še kako blaziran in zajeban, a so to praviloma faze: čeprav se jih še kako dobro spomni, trenutno na srečo ni v eni izmed njih. Ko človek gleda Ruševine, dobi občutek, da je teater nasploh en sam lastne otroke goltajoči hibrid kurbišča in norišnice, kjer vsi pacienti fukajo z vsemi drugimi pacienti, nad vsem pa vzvišeno predseduje Herman ‐ primarij, ki opazuje izključno z udeležbo. Če ga sprovociraš, se bo Rundek strinjal, da je taka upodobitev zakulisja »poprilično resnična« in da mu to prav nič ne odgovarja: »Očitno, da mi ne, saj sem na koncu koncev odšel iz teatra.