Albanski gojitelji očitno s »sveto zeljo« ne ravnajo tako prefinjeno kot slovenski kmetovalci, saj skupaj stlačijo ženske in moške rastline, ne trudijo se z izločanjem semen, ločevanjem listov od vršičkov ali od stebel. Če pozabijo pridelek še posušiti, lahko iz kakšnega zabojnika v koprskem pristanišču na slovensko grudo pade zgolj plesniv prah, od katerega bolj boli glava, kot da bi bil v užitek uživalcem mehkih drog. Kljub temu je tudi albanka našla odjemalce.