Blagi in praviloma nasmejani gospod je videti predvsem kot malce korpulentnejša reinkarnacija Alojzija Šuštarja: ko vidi nemškega ovčarja, ga bržkone predvsem počoha za vratom, in to je to. Aktivne reevangelizacije je konec, začenja se obdobje idilične pastorale ali kot je to najbolje strnil eden izmed ožjih ideologov: nadškof Uran prihaja na zorano njivo in naj zdaj pač seje, nakar mu bodo vsi skupaj pomagali žeti.
Na Miklavževo nedeljo je sama ljubljanska stolnica kot običajno delovala mogočno indiferentno ‐ njej je verjetno precej vseeno, kdo ji nadškofuje.