Približno tako, kakor da bi v restavraciji sedel za mizo in bi mi natakar prinesel prežganko. Ko bi protestiral, da tega nisem naročil, pa bi dobil dogovor: »Ni treba, da se še kaj odločate, saj ste že s tem, da ste sedli za mizo, pokazali namen, da hočete jesti.« Razlika je le v tem, da v demokraciji velja vsaj pravna fikcija, da vsi skupaj kuhamo tisto, kar bomo potem vsi skupaj pojedli.