(Ha, a ti misliš Sifilidijo Šentkurc, so vpili tam od zadaj, kajti tako so jo imenovali progresivci tistega časa v konspiraciji špelunk in zavrženih krčem.) Jaz pa sem se poglabljal v tisto meni tako ljubo pesem o dveh juncih, ki počasi vlečeta voz, izgineta za porasel parobek, pa se spet pojavita povsem enaka in z istimi gibi na drugi strani, patetično razlagal o mogočnem mističnem občutju brezčasja, ki veje iz te mojstrovine, pa se tudi sam ob vsakem goltljaju vse bolj pogrezal vanj, dokler se končno nisem v njem razblinil.
V letih, ki so sledila, sva ga predvsem z Matjažem, z Juretom pa bolj poredko, še mnogo in dobro biksala.