Fantje so odšli v vežico kropit, jaz pa sem ostal zunaj, kajti vedno sem se mrličev malo bal, no, pravzaprav jih nočem gledati. Pa sem zabodeno zrl v tisto težko in nizko nebo, ki je z zoprno nepremičnostjo pritiskalo vse tiste spomenike in križe še globlje v razmočeno zemljo, ko je mimo nevrotično prihitel Matjaž ter na hitrico potožil, kako ima tega protokola že poln kufer in da bodo zdaj zdaj krsto za večno zaprli, on pa mora še nekaj pomembnega skrivoma položiti pod Edijevo glavo, ampak da se bomo, ko se bo vsa ta teatralična muka končala, videli ... In je spet izginil.