Takrat sem se nekako zgrebel v uredništvo revije Problemi Literatura. Urednikoval sem seveda z vso zaletavostjo mladih važičev, potem je pa prišla Kocbekova sedemdesetletnica in »organi« so nas »prijateljsko« opozorili, naj ob tem pač ne mešamo dreka in naj ne zganjamo prav nobenih špasov. No, pa smo vseeno kot nekakšen uvodnik naslednje številke objavili Ediju posvečeno dolgo pesem hvalnico Tomaža Šalamuna.