Pa sem bil takrat, naivni samoljub, prav pohlepen po vsaj kakšnem pičlem ščepcu rahlo občudujočega zanimanja. Toda tam, v tistih lokalih in v tistih druščinah, okoli katerih sem se povsem neuspešno slinil, sem ob množici lesketavih pavov, ki so gromko trobentali okrog šankov, učinkoval le kot drobna in neopazna siva prepelička. Takrat so si po Ferentu in Šumiju prav pogosto privoščili prenekatero sproščeno urico oddiha razni umetniški monarhi tistega časa, seveda obdani s svojimi občudovalci, pravi gospodarji omenjenih špelunk pa so bili vendarle njihovi prestolonasledniki, tako biološki kot idejni.