Popust je torej postavljen zelo ohlapno, kar pomeni, da mora davkarija vsak konkreten primer oziroma vsak konkreten odhodek podjetja obravnavati ločeno. To pa ji omogoča subjektivno presojo. Najbolj ironično v celotni zgodbi pa je, da podjetje med davčno priznane odhodke brez težav lahko uvrsti stroške, ki jih ima s plačilom prevajalca nekega članka iz tuje revije, medtem ko ni pa jasno, ali lahko isti davčni popust dobi tudi, če za prevajanje članka usposobi enega izmed zaposlenih delavcev.