Ura je bila že pet minut do devete, oni spredaj pa so še vedno vztrajno mleli o tistih misijonarjih, tista baba poleg je kot goveja živad neutrudno pokljajoče sesljala svoje piškotke in spreletelo me je, da ne bo nič, sploh nič. (Pa kako smo ga srali za tisto precej bolj obskurno dvatisočletnico našega štetja, to se še dobro spomnim.) Zato sem ogorčen šinil v bližnjo gostilnico, si bliskovito naročil pivo in ga, ko se je tanki minutni kazalček na gostilniški stenski uri iz rdeče plastike dotaknil ničle, dvignil ter v mislih šepnil, na zdravje, Gospod Bog, tole si pa res dobro naredil!