Ker hoče krog volivk in volivcev povečati čez robove svojih strukturnih »ciljnih skupin«, razvodeni svoj govor, govori dvoumno ‐ in ker vse stranke počnejo isto, se naposled razlikujejo samo še po nepolitičnih značilnostih, po osebnem stilu vodij, po slogu zavajanja.
Recimo, da je bil pri nas politični prostor že od vpeljave strankarske »demokracije« strukturiran »post-politično«, a da so ga ljudje še zmerom množično dojemali »moderno«. Položajev v politiki seveda niso določali z vatlom francoske revolucije ‐ temveč, recimo, z merilom zadnjega velikega zgodovinskega preloma, z revolucijo »človekovih pravic« v socializmu.