nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2004, poved v sobesedilu:

Dekonstrukcija je bila kritika te artificielne, panične, logocentrične družbe, ki uživa v ponavljanju, ki tava od znaka do znaka in ki na koncu nikoli nič ne doseže.

Derridaju so očitali, da je nihilist, da ima tekst za nesmisel, da med filozofijo in literaturo ne vidi razlike, da ne loči med fakti in fikcijo, da skuša v literaturi najti to, kar manjka filozofiji, toda metoda (dekonstrukcija), skovanke (razloka), pojmi (sled, razlika, igra, prisotnost ipd.), neologizmi (logos) in slogani (zunaj teksta ni nič), ki so poganjali njegovo retoriko, so se prijeli povsod, na vseh področjih, tako v kulturnih študijah kot literarni teoriji, tako v ženskih študijah kot filmski kritiki, tako v postmodernih kot postkolonialnih študijah, tudi v Sloveniji (mladi Žižek), kjer jih je hitro zasenčil Lacan (kasnejši Žižek), prava moda pa so postali v Ameriki, kjer so na cocktail-partyjih zlahka zamenjali cocktail. Jacques Derrida se je rodil leta 1930 v Alžiriji, sanjal o tem, da bo postal nogometaš, študiral filozofijo, predaval na vseh najbolj prestižnih francoskih univerzah, predavanja začenjal s stavkom Prijatelji - ni prijateljev, 20 let zavračal fotografiranje, skoraj dobil Nobelovo nagrado za književnost (hja, letos), prišel v song benda Scritti Politti (Zaljubljen sem v Jacquesa Derridaja itd.), se boril za pravice alžirskih priseljencev, agitiral proti smrtni kazni, vietnamski vojni, apartheidu, I. zalivski vojni in invaziji na Irak, branil češke disidente in leta 1981 celo pristal v praškem zaporu, ljubil aforizme, skušal dekonstruirati aporije časa, pisal, pisal, pisal in se bal smrti. Kot vsi filozofi.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA