Po letu sožitja se je Christoph odločil, da se odzove povabilu na obisk "družičine" rodne grude, čeprav je bil sprva glede tega silovito skeptičen, saj je kot petletnik počitnice preživel na Krku in odnesel na Jugoslavijo najslabše možne spomine: »Fuj, grdo kot hudič. Vroče, ves sem bil opečen, bili smo nekje na samem, nikjer nobene trgovine, ful zanič, kamen, vročina, nič za pit, ni sence.« Takrat se je sicer trdno odločil, da ga v tem peklu ne boste več videli, a se je omečil, ko mu je Evi vendarle dopovedala, da obstajajo znotraj Juge različne republike, da pri nas vsekakor imamo trgovine in da se od časa do časa najde celo kaj za popit.