Odgovoril bi mu zaradi več razlogov. Tema, o kateri je gospod Ozmec pisal s kar neznosno lahkostjo, je izjemno pomembna za psihiatričnega pacienta in za psihiatrijo nasploh (dotika se namreč v samem bistvu človekove pravice do svobode). Razen tega sem se kot predstojnik Kliničnega oddelka za klinično psihiatrijo (“Polje”) v letih 1994 do 1997 in kot direktor Psihiatrične klinike Ljubljana v letih 1997 do 2000, poglobljeno ukvarjal z načini oviranja neobvladljivo agresivnega (predvsem do sebe) psihiatričnega pacienta.