Preživeli niso znali govoriti, saj so bili kot živali v jetništvu ‐ prepuščeni sami sebi, mnogokrat tepeni, se je zadrl naglušni starec.
V času velike amnestije je skrbništvo nad fantkom prevzela zapornica Nina Prihotko, ki je delala kot medicinska sestra in je bila leta 1950 premeščena v zaporniško cono v Dušanbe v Tadžikistan. Tam si je Ljutik, ki je bil še zmeraj nem, spoznal z osnovami slikarstva in kiparstva od prisilno v vroče kraje preseljenih umetnikov.