Ščukova nagrada je bila namenjena pozitivnim dosežkom, Siratkova pa negativnim. Vajgl se podelitve v Društvu slovenskih pisateljev sicer ni udeležil, kritike pa ni povsem ignoriral, saj je odboru poslal pisemce. Najkasneje ob koncu leta 1990, nekako v času slovenskega plebiscita, je postalo jasno, da se na funkciji tiskovnega predstavnika zveznega zunanjega ministrstva počuti zelo slabo.